1.dan poti: V petek, 24. 7. 2012, se je končno pričel uradni del Roverway-a, z otvoritveno slovesnostjo v Tamperah. Po otvoritvi nas je avtobus odpeljal na otok Partiokari, kjer smo preživeli naslednje 4 dni. Tam smo si najprej postavili šotore, pojedli zanimivo, a ne tako dobro, finsko specialiteto in se kasneje preko raznih družabnih iger spoznali s plemenom (z nami so bili: Španke, Italijani, Belgijci, Američani in Poljakinje). Ob večernem raziskovanju otoka nas je na obali presenetil tjulenj. Ker je sonce počasi začelo zahajati (ura 23.00), smo se po ogledu divjega otoka odpravili spat.
2. dan poti: Ker Finci nimajo navade vstajati zgodaj zjutraj, smo se v oblačno jutro prebudili šele ob 9. uri. Pozajtrkovali smo in se s čolnom odpeljali do bližnjega otoka Nurmes-Pihlus, kjer nas je čakala orientacija, ki bi jo zaradi svoje preprostosti lahko poimenovali kar Lov na lisico. Na poti so nas čakale razne naloge, debele borovnice, nekateri pa smo se spoznali in poizkusili rastlino, ki jo jejo jeleni. Pred kosilom smo si iz lesa naredili lestev, ki nam je bila kasneje v pomoč pri plezanju na drevo, kjer nas je čakala malica. Popoldan pa smo si čas krajšali z jadranjem. Nekaterim je bilo v veliko zabavo, drugim pa je bilo na valovitem morju zelo slabo. Izkušeni jadralci pa so se preizkusili tudi v pristajanju z jadri.
Po napornem dnevu smo prispeli nazaj na naš otok, povečerjali, se zabavali z raznimi igrami, se sprostili v savni in se kasneje odpravili spat.
3. dan poti: Ob 9. uri smo se prebudili v sončno jutro. Pozajtrkovali smo in se odpravili v mesto Rauma. V Raumi je potekal festival čipk in tudi mi smo se ga udeležili. Vsaka država je morala pripraviti nekaj iger, ki smo se jih igrali v otroštvu in jih predstaviti tamkajšnjim otrokom. Ker otrok ni bilo veliko, smo si s svojimi igrami čas krajšali kar sami (najbolj zaželene so bile slovenske igre, ki smo jih prevedli celo v finščino in francoščino). Popoldan smo se razdelili v skupine, kjer smo bili pomešani z ostalimi člani plemena. Dobili smo zemljevide in se odpravili na orientacijo po mestu. Ogledali smo si veliko znamenitosti, se naučili klekljati po finsko, na cilju pa smo morali še povezati finske besede z predmeti. Tam smo dobili novi zemljevid, ki nas je pripeljal do naše večerje in težko pričakovane savne. Savna je imela kar 105 stopinj , zato smo se pogosto ohlajali v mrzlem Severnem morju. Pozno zvečer smo se z ladjico odpravili nazaj na naš čudovit otoček in izmučeni zaspali, kljub močnemu vetru, ki je švigal okrog vogalov šotorov.
4. dan poti: Kljub hladnemu in vetrovnemu jutru, smo se po razburkanem morju z ladjicami odpravili na oddaljen otok Kylmapihlaja. Tam smo se povzpeli na svetilnik, s katerega smo se “abzajlali”. Privezali so nas na vrv in že smo plezali čez ograjo in navzdol po svetilniku. Bilo je zelo zanimivo in razburljivo. Igrali smo se še nekaj finskih iger, nato pa odšli nazaj na naš otok. Vsaka država je za večerjo pripravila svojo tradicionalno jed. Slovenci smo pripravili prave domače žgance z mlekom. Po večerji so se nekateri še zadnjič odpravili v savno, ostali pa smo uživali ob taborniškem ognju in zadnjem večeru na prelepem divjem otočku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar