20. 7. 2012, Rovaniemi
V Rovaniemi smo prispeli okrog 8. ure, po približno trinajstih urah vožnje z “nočnim” vlakom v deželi brez noči. Avtobusi so nas nato odpeljali do Santa parka, kjer smo se lahko nadejali božičnih radosti sredi poletja. Udeležili smo se šole za palčke, se sprehodili skozi ledeno sobo ter Božičku zaupali svoje želje. Sledila je otvoritvena slovesnost, potem pa še 4-urno potovanje do otoka Hailuoto, kjer se je dogodivščina zares začela v družbi Francozov, Belgijcev, Fincev, Britank in Avstrijcev. Ko smo zaključili s postavljanjem šotorov in pojedli večerjo, smo se okrog ognja igrali spoznavne igre, večer pa smo nadaljevali na plaži ob zvoku kitare in vetra.
21. 7. 2012, Hailuoto, Marjaniemi
Dan se je začel z okusnim zajtrkom v hotelu pri svetilniku v bližini kampa, kjer smo bili nastanjeni, nadaljevali smo z različnimi igrami in se razdelili v manjše skupine, tako da smo se lahko še malo bolje spoznali. Ogledali smo si še bližnji svetilnik, potem pa je dež popestril pripravo zelenjavne juhe za 50 oseb na razmeroma premajhnem gorilniku, oteženi pogoji pa so pripomogli k odlični atmosferi med slovenskim in avstrijskim delom plemena. Menda smo ravno toliko “usekani” kot oni
.
Popoldne smo si ogledali abstraktno gledališko predstavo z odlično scenografijo bližnjega počitniškega naselja v angleškem, francoskem in finskem jeziku. Preostanek časa do večerje pa smo preživeli v družbi dopoldne ustvarjenih skupin in tekmovali v različnih nalogah, kot je odgovarjanje na vprašanja o otoku, polaganje rok z ribičem, opraviti dobro delo, spoznavanje različnih finskih izrazov in tradicionalnega finskega plesa itd.
Veselo smo ugotovili, da nas vsak večer čaka še pozna večerja oz. supper, ki ga jo je tokrat dopolnjevalo še nekaj lokalnih dobrot članov plemena, vsak vod pa je predstavil tudi igro ali pesem iz svoje države, Slovenci smo se seveda držali preverjene formule – Rimšimšim (vendar je polurna študija dokazala, da “Slovenian kissing game” izgubi del svojega čara, če se jo igraš poleti v bližini severnega tečajnika …). Z igrami pa so navdušili tudi drugi, še posebno Avstrijci z igro Wotang schuh (posneto ob 23.29 po lokalnem času), ki je povzročila veliko bolečin trebušnih mišic.
22. 7. 2012, Hailuoto, nekje na otoku
Po zajtrku smo šli na “pohod” – dobrih 5 km dolg sprehod do vikend hiške enega izmed naših vodij plemena, kjer so nas čakale enormne količine hrane (med drugim tudi palačinke in presenečeno smo ugotovili, da jim Avstrijci tudi rečejo palačinke ), igrišče za odbojko, zorb za na vodo in, najboljše od vsega, savna. Z naštetimi stvarmi smo si krajšali čas skoraj celo popoldne, kljub močnemu vetru smo se z velikim užitkom po savnanju vrgli v hladno morje, sledil je povratek v kamp in večerja v hotelu, večerni program pa je bil tradicionalno finski – 3 ure prave finske savne z vasto - šopek brezinih vej, povezanih skupaj, ki služijo temu, da se z njimi nekajkrat udariš po hrbtu in s tem preženeš zle duhove (tista iz moške savne je bila po koncu že čisto oguljena). Večerni program v lastni režiji pa je potekal na že ustaljeni lokaciji na plaži s kitaro, spoznali pa smo še eno novo igro, prispevek francosko govorečega dela plemena. Šubaaaaa!!!!!
23. 7. 2012, Hailuoto, Marjaniemi
Ta dan nam je bilo omogočeno spanje do 11.00, saj smo morali naslednji dan vstati že ob 5.00, takoj po vstajanju pa smo si po vodih pripravili kosilo. Popoldanski program je bil v duhu Roverwaya – celo pleme je s čistilno akcijo kampa, plaže in območja okoli svetilnika opravilo družbeno koristno delo, naš vod pa je razveselila tudi novica, da je bila Špela sprejeta na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, čemur smo nazdravili z enim, dvema, tremi, nekateri tudi s štirimi … sladoledi. Zelo logična poteza eno uro pred večerjo … Večernega programa nismo imeli, najbolj utrujeni so imeli možnost iti spat prej, večina pa se nas je podala v vetrovno območje peščene plaže z že standardnim večernim programom, spet pa smo dodali kakšno novo igro …
24. 7. 2012, pot
Mučno vstajanje ob 5.00 je popestrilo pospravljanje šotorov in pakiranje, skromen zajtrk in vkrcanje na avtobus proti Oulu, kjer smo počakali na vlak proti Hamenlini. Med približno 7-urno vožnjo se je vsak zabaval po svoje, pri igri Peg wars pa smo podrli rekord – Avstrijec Jo je med spanjem “nabral”45 kljukic. Sledilo je še eno presedanje na avtobus do Eva in navdušenje je naraščalo … To je bil edini dan, ko smo čutili posledice štirih obrokov na dan med potjo – zaradi majhnega "lunch paketa” na poti smo na prostor Roverwaya prišli dokaj lačni in nekateri že tudi malo sitni, vendar nas je otvoritvena slovesnost, kljub dežju, takoj spravila v noro dobro voljo!
V ušesih pa nam še vedno odzvanjajo Pravljica, Champs Elysées in Call me maybe …
V Rovaniemi smo prispeli okrog 8. ure, po približno trinajstih urah vožnje z “nočnim” vlakom v deželi brez noči. Avtobusi so nas nato odpeljali do Santa parka, kjer smo se lahko nadejali božičnih radosti sredi poletja. Udeležili smo se šole za palčke, se sprehodili skozi ledeno sobo ter Božičku zaupali svoje želje. Sledila je otvoritvena slovesnost, potem pa še 4-urno potovanje do otoka Hailuoto, kjer se je dogodivščina zares začela v družbi Francozov, Belgijcev, Fincev, Britank in Avstrijcev. Ko smo zaključili s postavljanjem šotorov in pojedli večerjo, smo se okrog ognja igrali spoznavne igre, večer pa smo nadaljevali na plaži ob zvoku kitare in vetra.
21. 7. 2012, Hailuoto, Marjaniemi
Dan se je začel z okusnim zajtrkom v hotelu pri svetilniku v bližini kampa, kjer smo bili nastanjeni, nadaljevali smo z različnimi igrami in se razdelili v manjše skupine, tako da smo se lahko še malo bolje spoznali. Ogledali smo si še bližnji svetilnik, potem pa je dež popestril pripravo zelenjavne juhe za 50 oseb na razmeroma premajhnem gorilniku, oteženi pogoji pa so pripomogli k odlični atmosferi med slovenskim in avstrijskim delom plemena. Menda smo ravno toliko “usekani” kot oni
.Popoldne smo si ogledali abstraktno gledališko predstavo z odlično scenografijo bližnjega počitniškega naselja v angleškem, francoskem in finskem jeziku. Preostanek časa do večerje pa smo preživeli v družbi dopoldne ustvarjenih skupin in tekmovali v različnih nalogah, kot je odgovarjanje na vprašanja o otoku, polaganje rok z ribičem, opraviti dobro delo, spoznavanje različnih finskih izrazov in tradicionalnega finskega plesa itd.
Veselo smo ugotovili, da nas vsak večer čaka še pozna večerja oz. supper, ki ga jo je tokrat dopolnjevalo še nekaj lokalnih dobrot članov plemena, vsak vod pa je predstavil tudi igro ali pesem iz svoje države, Slovenci smo se seveda držali preverjene formule – Rimšimšim (vendar je polurna študija dokazala, da “Slovenian kissing game” izgubi del svojega čara, če se jo igraš poleti v bližini severnega tečajnika …). Z igrami pa so navdušili tudi drugi, še posebno Avstrijci z igro Wotang schuh (posneto ob 23.29 po lokalnem času), ki je povzročila veliko bolečin trebušnih mišic.
22. 7. 2012, Hailuoto, nekje na otoku
Po zajtrku smo šli na “pohod” – dobrih 5 km dolg sprehod do vikend hiške enega izmed naših vodij plemena, kjer so nas čakale enormne količine hrane (med drugim tudi palačinke in presenečeno smo ugotovili, da jim Avstrijci tudi rečejo palačinke
), igrišče za odbojko, zorb za na vodo in, najboljše od vsega, savna. Z naštetimi stvarmi smo si krajšali čas skoraj celo popoldne, kljub močnemu vetru smo se z velikim užitkom po savnanju vrgli v hladno morje, sledil je povratek v kamp in večerja v hotelu, večerni program pa je bil tradicionalno finski – 3 ure prave finske savne z vasto - šopek brezinih vej, povezanih skupaj, ki služijo temu, da se z njimi nekajkrat udariš po hrbtu in s tem preženeš zle duhove (tista iz moške savne je bila po koncu že čisto oguljena). Večerni program v lastni režiji pa je potekal na že ustaljeni lokaciji na plaži s kitaro, spoznali pa smo še eno novo igro, prispevek francosko govorečega dela plemena. Šubaaaaa!!!!!23. 7. 2012, Hailuoto, Marjaniemi
Ta dan nam je bilo omogočeno spanje do 11.00, saj smo morali naslednji dan vstati že ob 5.00, takoj po vstajanju pa smo si po vodih pripravili kosilo. Popoldanski program je bil v duhu Roverwaya – celo pleme je s čistilno akcijo kampa, plaže in območja okoli svetilnika opravilo družbeno koristno delo, naš vod pa je razveselila tudi novica, da je bila Špela sprejeta na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, čemur smo nazdravili z enim, dvema, tremi, nekateri tudi s štirimi … sladoledi. Zelo logična poteza eno uro pred večerjo … Večernega programa nismo imeli, najbolj utrujeni so imeli možnost iti spat prej, večina pa se nas je podala v vetrovno območje peščene plaže z že standardnim večernim programom, spet pa smo dodali kakšno novo igro …
24. 7. 2012, pot
Mučno vstajanje ob 5.00 je popestrilo pospravljanje šotorov in pakiranje, skromen zajtrk in vkrcanje na avtobus proti Oulu, kjer smo počakali na vlak proti Hamenlini. Med približno 7-urno vožnjo se je vsak zabaval po svoje, pri igri Peg wars pa smo podrli rekord – Avstrijec Jo je med spanjem “nabral”45 kljukic. Sledilo je še eno presedanje na avtobus do Eva in navdušenje je naraščalo … To je bil edini dan, ko smo čutili posledice štirih obrokov na dan med potjo – zaradi majhnega "lunch paketa” na poti smo na prostor Roverwaya prišli dokaj lačni in nekateri že tudi malo sitni, vendar nas je otvoritvena slovesnost, kljub dežju, takoj spravila v noro dobro voljo!
V ušesih pa nam še vedno odzvanjajo Pravljica, Champs Elysées in Call me maybe …
Ni komentarjev:
Objavite komentar